Nikla Petruška Panizon

Trst, 1974 ♦ Študij: Accademia dei Filodrammatici di Milano ♦ Nagrade: Nagrada Tantadruj za najboljšo igralsko stvaritev  za vlogo Katre v uprizoritvi Kažin ali Karabinjerjeva Katra Vlaha Stullija v režiji Vita Tauferja in v izvedbi SSG Trst, 2011.

SEM človek, ki ljubi vse tisto kar dela.

ŠTIRJE MEJNIKI na tvoji poklicni poti. Projekti, ki so bili pomembni/prelomni za tvoj igralski razvoj.

Prvi projekt je bil vezan tudi na življenjski trenutek in ljubezen, ki sem jo imla do kraja v katerem smo igrali – to je bil Miramar. Takrat sem končno začela delati to kar sem si želela. Moja babica, na katero sem bila zelo navezana je bila v tem času bolna in ni mogla na predstavo, zato mi je bilo zelo žal. Še bolj pa mi je bilo žal, da me ni nikoli videla igrati v slovenščini, v tem gledališču. Kajti takrat je to gledališče predstavljajo zelo veliko za vse naše ljudi, sploh za starejše.

Vlaho Stulli: KAŽIN ALI KARABINJERJEVA KATRA (Vito Taufer)
Prvič sem igrala lik,  ki se mi je zdel grozljiv. Ženska, ki je živela v totalni revščini, ignoranci, nasilju in še noseča povrh. Jaz pa sem ravno rodila prvega otroka, tako da mi je bilo zelo težko narediti tisti preklop. Pri tej predstavi se mi je prvič(A TUDI ZADNJIC?) zgodilo, da sem se borila sama s sabo. (za to predstravo je igralka za igro prejela nagrado treh primorskih gledališč – Tantadruj op.a.)

P o romanu Borisa Pahorja: SPOPAD S POMLADJO (Marko Sosič)
To je predstava v kateri sem prvič igrala z Romeom. Prelomne predstave v igralskem smislu se pri meni vedno povezujejo z ljudmi in prelomnimi življenjskimi dogodki.

Biljana Srbljanović: SUPERMARKET (Jaša Jamnik)
S to predstavo me je v gledališče povabil Marko Sosič.To je bila moja prva predstava v tem gledališču. V  njej sem igrala z Igorjem Pisonom, ki je bil komaj polnoleten.  Že takrat sva se zabavala ob skupnem delu, nato pa ga je bilo lepo čež veliko let srečati kot režiserja in igrat v njegovih predstavah Saj razumete, Trst, mesto v vojni in Ismena, njena sestra.

ŠTIRJE UČITELJI. Osebe, od katerih si se največ naučil; ki so ti bodisi pomenili mentorja bodisi so te tako ali drugače navdihnili.

Janusz Kica.

Mateja Koležnik.

Na svoji akademiji sem imela mentorico za dikcijo, umetnostno besedo, poezijo-  Teresito Fabris, ki mi je pomagala oblikovati igralsko obrt. Bila je izjemno stroga, nikoli ni pohvalila, veliko je zahtevala, in fizično in psihično. Z njo sem se res poglobila v jezik. Na eni besedi smo lahko včasih delali eno uro, vendar je bilo to krasno, ni bilo  v smislu naprezanja, temveč razkrivanja lepote jezika, kaj vse lahko kreiraš z eno besedo oziroma z enim stavkom.

Na mojo kariero pa je vplivala tudi profesorica klasičnega plesa, pri katerems sem se naučila discipline in še mnogo drugega – Ana Gianni Castoldi. Šele kasneje ugotoviš kako je tudi to pripomoglo pri poznejši karieri

Če bi lahko sebe pri delu opazovala od zunaj, kaj bi rekel, kakšen tip igralke si, kako se lotevaš dela?

Ko se lotevam novega projekta sem kot otrok. Pristopim iskreno, iz tega navideznega niča (v ozadju je seveda veliko stvari, znanja). Od tu skušam ustvarajti, če se le da. Prepričana sem, da je v umetnosti  nujen umetniški dvom. Sama se večkrat poskusim postaviti v ta dvom. Najti nove poti. Seveda, če imaš človeka, ki te zna voditi v to, je še toliko bolje. Najraje imam, ko me nekdo postavi na drugo pot, da lahko tam raziskujem (na novo). Torej kot otrok, ki se je pripravljen igrati in uživat ob tem.