Romeo Grebenšek

Slovenj Gradec, 1984 ♦ Študij: AGRFT ♦  Nagrada za najboljšo moško vlogo za vloge Deda, Azijca, Natakarice in Murna na festivalu Joakiminterfest v Kragujevcu, 2012

SEM Romeo.

ŠTIRJE MEJNIKI na tvoji poklicni poti. Projekti, ki so bili pomembni/prelomni za tvoj igralski razvoj.

Tamara Matevc, po romanu Mladoporočenca iz ulice Roseti: ZALJUBLJENI V SMRT (rež. Samo M. Strelec)
Pri delu s Samom sem začutil lepo energijo. Šli smo na neko noro pot, on je norec v pozitivnem smislu. Potrebna je stoodstotna vera v to, kar delaš. Ko se ne sprašuješ, samo greš.
On je imel, vsaj na meni, eno tako moč … takoj jutri bi šel z njim še enkrat delat. Prav zato, ker sem sam igralec, ki si postavlja tisoč vprašanj in ima tisoč dvomov. On pa me je pripravil do tega, da sem se nehal preveč spraševati in samo delal.
Pri Samu ni tako pomembno kaj narediš, ampak da to narediš s popolno iskrenostjo. Sama mizanscena mu ne pomeni toliko: „Če boš to povedal na tak način, mi je prav vseeno, tudi če ob tem visiš iz stropa!“

R oland Schimmelpfennig: ZLATI ZMAJ (rež.Janusz Kica)
Pri Samu M. Strelcu je tako, da skupaj z njim odkrivaš norost, ne ve točno, kaj bo prišlo ven. Janusz pa točno ve, zna točno dozirati –  na vsaki vaji posebej ve, do kam te bo pripeljal. On je nekakšna izboljšana varianta Dušana Mlakarja, ki je bil 20, 30 let nazaj „one of the top“, Janusz pa bi lahko predstavljal nadgradnjo, posodobljen sistem, kot nov model pri najboljši znamki avtomobilov. Pri Zlatem Zmaju smo se zelo zabavali, se naučili kako delati komedijo na inteligenten način, kar jo naredi še bolj smešno.

Lev Nikolajevič Tolstoj: KREUTZERJEVA SONATA (rež. Miha Golob)
Pri projektu je bil zame pomemben sodelavec Branko Jordan. Ta predstava je imela posebno globino, zanimivo je bilo brskati. Igral sem namreč osebo, ki je stara 50 let (sam sem jih imel 25), ima tri otroke in ženo, ki jo je umoril. To so tri velike izkušnje tega karakterja, ki jih sam osebno nisem imel, ob tem, da sem ravno prišel iz akademije. Nisem imel otrok, poročen nisem bil, še manj pa sem ubijal. S tega vidika je bil projekt velik izziv, tekst je imel tudi veliko monoloških delov, kar je bilo zelo zahtevno. Branko, Vladimir (ki je igral v paru z mano) ter na koncu Miha so bili tisti, ki so mi pomagali poiskati v sebi določene tone in emocije, za katere si nisem predstavljal, da bi jih lahko potegnil ven že pri teh letih in se ob tem počutil varnega. Kljub temu, da nisem imel tistih treh velikih življenjskih izkušenj sem z njihovo pomočjo vseeno lahko zgradil lik. Hvaležen sem tej predstavi, da sem šel še dlje kot sem mislil, da v tistem trenutku lahko grem. Predvsem sem se naučil mirnosti na odru.

Mishima: NO DRAME (rež. Mateja Koležnik;koreograf: Matija Ferlin)
Režiserka in koreograf sta mi preko te predstave ponovno potrdila, to kar vsi govorijo: “Nehaj si delat meje v glavi … nehaj se omejevat. In če nekdo nekaj hoče, je mogoče.“ Predvsem v smislu spoznavanja telesa, sta mi onadva veliko pomagala. Od te predstave naprej sem zelo pozoren tudi na ta aspekt grajenja vloge. Postavljanje telesa lika sem umestil kot del metode spoznavanja lika, ki ga delam.

ŠTIRJE UČITELJI. Osebe, od katerih si se največ naučil; ki so ti bodisi pomenili mentorja bodisi so te tako ali drugače navdihnili.

Eduard Miler, s katerim sem delal svojo prvo predstavo kot profesionalni igralec, Erdmanovega Samomorilca. Namenil mi je zelo veliko vlogo, iz mene je znal spraviti take stvari, da sem bil presenečen sam nad sabo. Na začetku mi ni bilo jasno, kaj za vraga počnemo, kaj so to ene čudne metode, da marširam gor in dol po odru. Šele potem sem opazil, kako premišljeno je bilo njegovo vodstvo, to pa ti lahko da le nekdo, ki ima izkušnje.

Dino Mustafić, enostavno zato, ker včasih v življenju prekrižajo tvojo pot ljudje, ki jih začutiš v prvem trenutku. In so včasih v življenju stvari, ki jih ne znamo pojasniti ali opisati. Dina Mustafića ne znam opisati ali pojasniti. Enostavno je tu.

Aleksandar Popovski. On je pravi križanec med Samom M. Strelcem  in Januszem Kico. Tudi on je genialni norec. Tak, ki se ves čas zafrkava, a v to zakrinka delo. Pretvarja se, da ne ve kam gre, a v resnici točno ve.
Študiji z njim so zelo zabavni in sproščeni, a nikoli razpuščeni. Ko se dela, se dela zares, a v nekem pozitivnem, sproščenem duhu. Njegove predstave so polne žara, tudi če gre za največjo tragedijo. Vseeno so lahko polne miline, ni vse grobo. To je pri njegovih predstavah izrazito in zna doseči le redko kateri režiser.

Mateja Koležnik, ker je oseba, režiser, ki me lahko pripelje do moje maksimalne pozitivne ustvarjalnosti, a tudi do moje maksimalne negative. V višave ali pekel. Dala mi je absolitno ogromno – prava vprašanja za naprej.

Če bi lahko sebe pri delu opazoval od zunaj, kaj bi rekel, kakšen tip igralca si, kako se lotevaš dela?

Vedno bolj skušam dojeti, da igralski poklic ni tek na 100 metrov, ampak maraton, učim se število odvečnih vprašanj zmanjšati. Vem, da s tega vidika sodim v tisto skupino zahtevnih in tečnih igralcev, ki režiserja marsikaj sprašujejo. A razlog tiči v tem, da stremim k najboljšemu, ne da bi hotel karkoli rušiti. Pri igri imam zelo rad natančnost. Moj užitek v je v tem, da na 20. ponovitvi uspem narediti zadevo z isto prepričljivostjo kot na premieri ali pa še bolj. In preciznost ter iskrenost se mi zdita dobra pot do tja.