Tina Gunzek

Celje, 1989 ♦ Študij: AGRFT ♦  Nagrada za mlado igralko na 48. Festivalu Borštnikovo srečanje (za vlogo Dekleta v uprizoritvi Vaje za tesnobo v izvedbi  SSG TRST), 2013

SEM ciganka. Zelo rada imam Ferija Lainščka, vedno, ko sem brala njegovo poezijo sem si govorila: to sem pa jaz! Nikoli nisem na tak način živela, a mi je zelo blizu ta …ciganska duša.

ŠTIRJE MEJNIKI na tvoji poklicni poti. Projekti, ki so bili pomembni/prelomni za tvoj igralski razvoj.

Odon von Horvath: DON JUAN SE VRNE IZ VOJNE (rež. Dušan Jovanović, MGL)
Prvi projekt, s katerim padeš v svet profesionalnega dela je vedno prelomni. A to je sedaj to? Takrat se pojavijo vprašanja. Nisi več v vati, vse vidiš tako kot je, kdaj pa kdaj začutiš tudi rivalstvo … Slišiš svarila starejših kolegov kot: „ Ah, ti si še mlada, imaš še energijo, boš že še videla.“ Spraševala sem se, kaj bom še videla. Mar naj ne bi bil entuziazem tisti, ki te poganja, mar ni to nekaj najbolj bistvenega? Pri prvem profesionalnem projektu vse naenkrat buškne vate. Zato je po svoje naporen. Vendar se skozi projekte utrjuješ, dobivaš stališča in kot človek neprestano rasteš, z vsakim novim projektom, pravzaprav.

VZKLIK ZA ČLOVEČANSTVO (rež. Renata Vidić, Cankarjev dom)
Z Renato sem delala tri manjše projekte, ki so bili res delo za dušo. Proti koncu procesa nisem potrebovala dolgih razlag, saj sva se začutili in razumeli brez tega. To, da sem ji, kot igralka, popolnoma zaupala, mi je dajalo zagon.

Lutz Hubner: DSPEJSANI (rež. Uroš Furst, Cityteater)
To je bil moj prvi stik s komercialo. Naj poudarim, da tu nisem bila razočarana. Zelo lepo izkušnjo imam, ustvarjanje je bilo na nivoju, kot povsod drugod, predstava se je razvijala, odlično smo bili tudi sprejeti. Edino, kar je pri tovrstnih produkcijah drugače, je skrb za medijsko izpostavljenost, ampak verjetno se tega sčasoma navadiš. Hkrati je bila to moja prva mladinska prestava. To je najzahtevnješa publika. To je publika, ki pride na predstavo in ji že a priori nekaj ni všeč, težko jo je pridobiti, in užitek je, ko ti to uspe.

Vinko Moderndorfer: VAJE ZA TESNOBO (rež. Jaka Andrej Vojevec, SSG Trst)
V istem času, pravzaprav samo uro bolj zgodaj, sem dobila ponudbo za predstavo v Mini teatru. Čeprav sem Mini teatru že potrdila, da sem prosta, sem se na koncu vendarle odločila za Vaje za tesnobo, kamor me je vleklo srce. Ko si mlad in na svobodi si seveda želiš preizkusiti čim več teatrov. In še danes sem vesela, da sem sprejela to ponudbo. Bil je dvomesečni projekt s katerim smo resnično živeli od jutra do večera. Tu sem dobila potrditev, da skupinska energija izjemno vpliva na uspeh ali neuspeh, da se to na odru pač vidi. Na Borštnikovem srečanju smo dobili nagrado za kolektivno igro, jaz pa nagrado za mlado igralko. Na začetku, ko se še iščeš, ko te meče sem ter tja in se preizprašuješ ali je to, kar delaš v redu ali ne, ti taka nagrada veliko pomeni; da ti potrditev za nazaj in s tem stabilnost: Ok, sem na pravi poti, gremo sedaj naprej.

ŠTIRJE UČITELJI. Osebe, od katerih si se največ naučil; ki so ti bodisi pomenili mentorja bodisi so te tako ali drugače navdihnili.

Učiteljica slovenšine v osnovni šoli, ki je bila ljubiteljica gledališča in umetnosti nasploh. Vzbudila mi je veselje do književnosti in umetnosti. Mislim, da se je moja ljubezen do teatra začela prav zaradi nje. Rada sem tudi brala in z njo sem se lahko pogovarjala o tem, kar sem prebrala. Mislim, da sem celo abonma vzela zaradi nje.

V srednji šoli sem delala z Mihom Alujevičem. Zdaj vidim, da se je on v amaterskem gledališču obnašal kot profesionalec. Vaje smo imeli vsak dan, nanje smo hodili pripravljeni in vedno v polni zasedbi. Za ljubiteljsko gledališče je bilo to nekaj novega, meni pa je prav to zadišalo. Tak način življenja.

*Pri ljudeh s katerimi delam, mi je zelo pomembno, da je človek, umetnik, Človek; da je lep, notranje bogat, da ima lepo energijo. Sašo Pavček, ki je bila eno leto naša profesorica na faksu, sem na tak način občudovala. Vse, kar nam je dajala, je dajala s svojo lepoto in toplino, potem pa jo vidiš na odru povsem divjo … Takrat sem vedela: Aha, to je to! Teater izhaja iz Človeka.

Renata Vidić je sicer naša generacija, a to kar sem delala v tistih občutljivih obdobjih z njo … takrat res nisem imela občutka meja. Kot igralka čutim veliko zaupanje do nje, kljub temu, da ima na trenutke nore ideje, pove pa jih s takim žarom jih, da začne verjeti še racionalni um. Tudi jaz jim sledim, kar je zame nenavadno, saj sem bolj racionalen človek. Ne sprašujem se, kakšen bo rezultat, samo zaupam. In obožujem režiserje, ki me pripeljejo do občutka popolnega zaupanja.

Če bi lahko sebe pri delu opazoval od zunaj, kaj bi rekel, kakšen tip igralca si, kako se lotevaš dela?

Če ni zahtevano drugače, se dela lotevam od znotraj navzven. Najprej se morem znotraj počutiti stabilno, da potem lahko dam navzven. Iz doživljanja prenesem na telo. Eni ražiserji zahtevajo obratno, takrat sem postavljena pred izziv, kar pa je vedno dobrodošlo. Redko pretiravam, včasih igram že celo filmsko, a oder potrebuje več. Zelo mi pomagajo geste po Čehovu, ki jih ponavljaš, da prideš do določenega občutka.