Evripid

BAKHANTKE

Evripid

BAKHANTKE

Naslov izvirnika: Βάκχαι
Koproducent: Slovensko stalno gledališce, SNG Nova Gorica

Režiser

Vito Taufer

Avtor glasbe
Saša Lošić
Prevod
Anton Sovre, Kajetan Gantar
Svetovalka za staro grščino
Mojca Cajnko
Koreograf
M. in V.
Scenograf in kostumograf
Samo Lapajne
Dramaturginja in asistentka režiserja
Martina Mrhar
Lektor
Srečko Fišer
Oblikovalec luči
Samo Oblokar
Asistentka scenografa in kostumografa
Barbara Tavčar

Igrajo

Primož Forte
DIONIZ (tudi Bakhos imenovan), bog vina
Helena Blagne
AGAVA, Kadmova hči
Stojan Colja
KADMOS, starec, začetnik tebanskega kraljestva
Vojko Belšak
PENTEJ, sin Agave, zdajšnji tebanski kralj
Ivo Barišič
TEIRESIAS, slep in sivolas videc
Danijel Malalan
VOJAK 1
Radoš Bolčina
VOJAK 2

 

O DELU

Drame Evripida, najmodernejšega med antičnimi dramatiki, izpostavljajo človekovo zmedenost v neobvladljivem svetu ter njegovo tavanje v labirintu strasti, iluzij in naključij.
Slavna tragedija Bakhantke pripoveduje pretresljivo zgodbo o pogubi, ki se zgrne nad tebanske smrtnike ob prihodu Dioniza. Bog pride iz Azije v Tebe razširjat svoj orgiastični kult, oblastniki pa skušajo zanikati njegovo božanskost in preprečiti njegovo čaščenje, kar v njem vzbudi maščevalnost …
V tej nenavadno sodobni igri se dramski konflikti prepletajo z glasbo in plesom; zelo realistično in obenem impresivno izražena religiozna občutja se sprevračajo v strastno ekstazo, pijano čaščenje in norost.

O AVTORJU

Staro izročilo pravi, pri čemer gotovo nekoliko prireja datume, da je na dan, ko se je petinštiridesetletni Ajshil kot zmagovalec vračal iz Salamine, šestnajstletni Sofokles vodil zbore, da slave zmago, Evripid pa se je rodil prav v tej Salamini.

Kot otrok generacije, ki je v blaginji po zmagi nad Perzijci nahajala zadovoljstvo v raziskovanju najglobljih vprašanj, se Sofokles pravzaprav ni odrekel religiozni veri: kakor smo videli, jo je obrnil v zaključke tragičnega pesimizma. Pri petnajst let mlajšem Evripidu pa je prišlo do nečesa krepko drugačnega. Četudi ni bil ravno in zgolj, kakor se je prepogosto poudarjalo, produkt sofistike, so ga iluministične in racionalistične teorije oddaljile od tradicionalne religioznosti ter ga usmerile proti duhovnosti drugačne vrste.

Evripid se je rodil leta 480 pr. n. št. v Salamini oziroma, če smo natančnejši, v bližnjem antičnem demosu Fliji. Legendo o njegovem življenju je kasneje olepšala množica anekdot, ki jih je moderna kritika hitro razkrila kot lažne. Govorilo se je, da je bil slikar, da je imel dve ženi, Melito in Herino (ali Herilo), in da ga je slednja prevarala, kakor pravi tudi Aristofan, z nekim mladeničem, njegovim “sodelavcem”, od koder izhaja tudi legendarno pesnikovo sovraštvo do vseh žensk. Drugi so trdili, da je Herina zgolj Melitin nadimek. Evripid je poznal Anaksagoro, Arkelaja, Protagoro, Prodika in bil Sokratov prijatelj (kar je za sofista malo verjetno). živel je v osamljenosti, strog do sebe, ni imel rad množice, kakor ta ni imela rada njega in mu za časa njegovega življenja ni naklonila večjega uspeha. Umrl je (406 pr. n. št.) malo pred svojim tekmecem, zelo starim Sofoklom, ki se je zaradi tega v javnosti prikazal s simboli žalosti.

Evripidu je bilo pripisanih 92 dram, od katerih jih imamo 78 za avtentične: 70 tragedij in 8 satirskih iger. Porušeno razmerje med slednjimi in tragedijami (ki bi glede na ustaljeno tetralogijo moralo biti ena proti trem) pojasnjujemo s tem, da je Evripid satirske igre menda nadomeščal s tragedijami s srečnim koncem (npr. Alkestida). Ostalo nam je 17 njegovih avtentičnih tragedij: Alkestida, Medeja, Heraklidi, Hipolit, Andromaha, Hekaba, Besni Herakles, Pribežnice, Ion, Trojanke, Ifigenija med Tavrijci, Elektra, Helena, Feničanke, Orest, Ifigenija v Avlidi, Bakhantke in še ena tragedija, ki jo imamo za apokrifno, Rez, ter ena satirska igra, edina iz antike, ki se je ohranila v celoti, Kiklop.

Evripidova usoda je bila nenavadna. Za časa svojega življenja ni imel večjih uspehov, prvo nagrado je osvojil samo petkrat ter bil tarča nezaupanja in kritik, ne samo estetskih, ki jih je predstavljal predvsem Aristofan. Toda kakor ugotavlja Perrotta, ni bila nobena sodba nikdar tako zgrešena kot prav tista, ki jo Aristofan v žabah polaga v usta Ajshilu: Moje pesništvo ni umrlo z menoj, z Evripidom pa je umrlo njegovo. Triumf Evripidovih tragedij se je namreč začel prav po avtorjevi smrti in trajal stoletja.

 

 

 

Piškotki nam omogočajo, da analiziramo promet in delovanje naše spletne strani. Nastavitve piškotkov za našo spletno stran lahko kadarkoli spremenite. Zapri in nadaljuj