Nô igre so umetniška oblika, ki pripada veliki tradiciji klasičnega japonskega gledališča in jih v kanonizirani maniri uprizarjajo še vedno. Yukio Mishima, najbolj znamenit japonski avtor druge polovice 20. stoletja, je nekatere izmed teh iger leta 1956 prestavil v sodobno gledališče; pri tem mu je uspelo ohraniti njihov izvirni notranji duh, obenem pa jim je podelil toliko svežega življenja, da zvenijo moderno in neposredno, kot bi bile zasnovane danes. Tako so zmogle preseči zasidranost v Japonsko in se naseliti tudi na svetovnih odrih.

Zgodbe se odvijajo prek paradoksov in nepričakovanih zasukov, ki pa nikoli niso naključni, temveč govorijo o globoki logiki želje. V seriji kratkih dramskih tekstov je Mishima prevzel teme in like nô gledališča in jih je postavil v sodobna okolja, ki bi lahko bila prepoznavna tudi za zahodno občinstvo. Njegov opus in slog zaznamuje namreč mešanica elementov modernih in tradicionalnih estetik, ki presega meje različnih kultur. Mishimo sta fascinirala tako klasična Evropa kot moderna Amerika, v primeru nô dram pa postane posebno izrazita povezava med skoraj mitično razsežnostjo japonske starodavne kulture in modernim načinom izražanja ter uprizarjanja določenih situacij, ki so močno zaznamovane s simboliko. Avtor si je želel, »da bi jih bilo mogoče uprizoriti tudi na klopi v newyorškem parku«.

V Sotoba Komachi je glavna junakinja devetindevetdesetletna starka, v kateri pesnik prepozna svojo mladostno ljubezen. Yoroboshi je zgodba o mladeniču, ki je oslepel med bombardiranjem mesta, v katerem je videl konec sveta. V Svilenem bobenčku se stari vratar zaljubi v mlado in lepo gospo, ki mu obljubi poljub, če bo slišala udarec na bobenček, ki pa ne more zazveneti. V Aoi gospa Rokujo kot zlobni duh muči bolno ženo svojega nekdanjega ljubimca. Hanjo: slikarka Jitsuko skrbi za blazno mlado gejšo Hanako, ki vztraja v čakanju na svojega izgubljenega ljubimca Yoshia.

Kimitake Hiraoka (znan s psevdonimom Yukio Mishima) je bil domoljubni pisatelj, dramatik in vsestranski kulturnik, ki je s svojim opusom in kontroverzno osebnostjo doživel svetovno priznanost in je bil trikrat nominiran za Nobelovo nagrado. Razmišljanje o smrti ga je obsesivno spremljalo celo življenje in se izrazito pojavlja tudi v njegovih delih. Mishima se je tudi sam odločil za konec svojega življenja, ko si je leta 1970 vzel življenje s krutim, obrednim samomorom.

Znamenita francoska pisateljica Marguerite Yourcenar je 1985 objavila francoski prevod Mishimovih nô dram, ki vključuje pet iger (tradicionalna nô predstava je sestavljena iz petih iger). Te izbire se je držala tudi Marija Javoršek, ki je na osnovi tega prevoda poskrbela slovensko različico nô dram, po kateri je nastala tudi nova uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča.

Podpisala jo je Mateja Koležnik, ena vodilnih režiserk sedanje slovenske gledališke scene, ki bo ob tej priložnosti prvič sodelovala s Slovenskim stalnim gledališčem. Njena režija postavlja v osrčje dogajanja dramo Hanjo, okrog katere se v sanjski in vizionarni razsežnosti vrtijo zgodbe, simboli in junaki ostalih izbranih dram. Pri realizaciji posebnega dramaturškega koncepta je sodeloval Goran Ferčec.

Link: