Občutek razseljevanja, ki ga zasledimo v avtobiografskih in psihiatričnih virih na koncu obeh vojn prejšnjega stoletja kaže na težavno čustveno prilagajanje na povojno realnost in predvsem na problematično soočanje s premikanjem meja in, posledično, z novo narodno pripadnostjo teritorija. Propad državnega ustroja kot je bil tisti Avstro Ogrskega cesarstva ali režimov, kot je bil tisti Mussolinija ali socialistične Jugoslavije, je vzpostavil nova narodna čutenja in je uveljavil nove institucionalne prakse. Del prebivalcev je ostal brez domovine in torej brez državljanstva, medtem ko so narodnim manjšinam zmanjšali narodne pravice, ali so jih preganjali, tudi na zelo nasilen način.