Anton Pavlovič Čehov / Nejc Gazvoda

SEZONA NA KAVČU STRIČEK VANJA

Anton Pavlovič Čehov / Nejc Gazvoda

SEZONA NA KAVČU STRIČEK VANJA

Režiser

Ivica Buljan

SEZONA NA KAVČU 

DOGODKI OD 8. DO 10. MAJA

 

SEVERNOVZHODNA GLEDALIŠČA SKUPAJ TUDI V DRUGI FAZI

 

 

V nedeljo, 10. maja, ob 18.00 bo Slovensko stalno gledališče predstavilo svojo “filmsko” različico klasičnega besedila Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova. Priredbo v znamenju življenjskega tempa 21. stoletja je podpisal Nejc Gazvoda, dramaturgijo pa Diana Koloini. Režiser Ivica Buljan si je v sodelovanju s scenografom Aleksandrom Denićem zamislil posebno doživljanje predstave, saj je povabil gledalce, naj vstopijo v gledališko areno, kjer so v tesnem stiku z igralci lahko opazovali dogajanje iz različnih zornih kotov. Bistvo psihološke drame so neizpolnjene želje, strasti in frustracije skupine ljudi na posestvu na ruskem podeželju. Ustaljeni red zmoti namreč prihod ostarelega profesorja in njegove mlade in lepe žene. V predstavi igrajo Robert Waltl, Lara Komar, Primož Forte, Nikla Petruška Panizon, Romeo Grebenšek, Vladimir Jurc, Maja Blagovič in Luka Cimprič. Predstava bo dostopna na spletu 48 ur in bo opremljena z italijanskimi nadnapisi.

 

Nejc Gazvoda

STRIČEK VANJA

razmišljanje

Midva je uradno najlepša slovenska beseda. In to zasluženo, je le tako zelo naša, unikatna zaradi jezikovne posebnosti, s katero se tako radi bahamo in jo tako neradi uporabljamo. Zelo visoko pa vedno kotira neka beseda, ki jo v takšni in drugačni obliki poznajo vsi jeziki, čeprav si vsak posebej jemlje pravico do njene neprevedljivosti. Portugalci imajo saudade. Nemci Welhmut ali Weltschmerz. Blizu nam je beseda sevdah. Zanimivo, od Portugalcev tako drugačni Finci pravijo temu kaiho. Angleži bi temu rekli “to pine” ali morda longing. Z malce domišljije je ruska toska to, o čemer govorimo, beseda, ki jo je Nabokov označil za mojstrsko, neprevedljivo.

Hrepenenje.

Kjerkoli na Čehovu se je morda nabralo nekaj prask, v strukturi, gigantskih ekspozicijah, monologih, ki preveč opisujejo in premalo pokažejo – vse to odpihne hrepenenje njegovih likov. Po boljšem, drugačnem življenju. Po ljubezni. Po Moskvi. Zanimivo je opazovati, kako se tako gledalci kot ustvarjalci ob spopadu s Čehovom vedno znova prelevimo v otroke, bega nas, da čutimo, ne pa razumemo. Osnovati dramski tekst oziroma zgodbo na želji je namreč dosti bolj udobno, jasno. Religije, najbolj izmuzljive od vsega, se vse po vrsti združijo v konkretni želji – ugajati bogu. Kdorkoli že je, kdorkoli že so. Ideološki sistemi so kovani v željo, trenuten, v katerem bolj ali manj kilavo bivamo, celo na inflaciji le teh. Konkretna želja po porazu zla je omniprisoten faktor v zgodbah človeštva, pa naj gre za verske tekste ali Gospodarja prstanov. Konflikt, izhajajoč iz njih, je konflikt konkretnosti – dobrega in zla. V Čehovu pa je konflikt le malo gonilo, motor, ki zadevo povleče v zadnjem ali predzadnjem dejanju, da lahko brezno, ki nam ga mojster odpira, še bolj zazeva pred nami.

Hrepenenje.

Morda je Čehov storil le in samo to. Željo zamenjal za hrepenenje. In v njegovem objemu zmanjka besed in heroji odložijo meče, bitke se iz krvavih polj preselijo nekam noter, globoko. Ko je človek soočen z željo, se začne situacija. Človek začne segati po izpolnitvi in za to uporablja konkretna orodja. V tem je lahko uspešen, neuspešen, tragičen. Če je njegovi želji na pot postavljena ovira, imamo konflikt. Čehov tega ne upošteva, konflikt in situacije pri njem so morda okostje, ki podpirajo hrepenenje, ta dušeč občutek, to lepo besedo, to neprevedljivo skovanko. Ni jasnega odgovora, kaj je želja Vanje. Boljše življenje? Morda. Kakšni so postopki za izpolnitev te želje? Ni jih. Vsak korak k spremembi se zavije sam vase, naredi ovinek, vrne se k Vanji in dejstvu, da je obsojen na to, kar je. Človek. Bitje hrepenenja.

Pokojni pisatelj David Forster Wallace v eseju o Kafki poda napotek morebitnim predavateljem o njegovi prozi: “Reče jim (študentom, op. a.) lahko, naj si njegovo umetnost predstavljajo kot nekakšna vrata. Naj si zamislijo, kako bralci prihajamo k tem vratom in tolčemo po njih, tolčemo in tolčemo, saj si vstopa ne le želimo, temveč ga potrebujemo; ne vemo, kaj je to, a ga lahko čutimo, to absolutno hrepenenje, da bi vstopili, medtem ko tolčemo in rinemo in brcamo itn. Da se vrata končno odprejo … in odprejo se navzven: že ves ta čas smo bili znotraj tistega, kar smo hoteli.” Moj citat Kafke (Obstaja upanje… ampak ne za nas) v adaptiranem tekstu Strička Vanje je tako hommage še enemu avtorju, na površini tako zelo drugačnemu od Čehova, hkrati pa tako podobno nerazumljenemu, konstantno pod udarom kritikov, ki se še vedno sprašujejo, ali ni morda precenjen. Jaz pravim – ne, ni. Precenjeni smo mi in naše dojemanje tega, kar človek v resnici je. Čehov te kot pisca, kot režiserja spravi v kot in na kolena. Neuprizorljivost njegovih tekstov je floskula – če je Čehov neuprizorljiv, je življenje samo neuprizorljivo. Čehov je plamen, ki tli – za razliko od mnogih drugih dramatikov, ki so požar. Nekomu je blizu eno, nekomu drugo. Zato pa je pri Čehovu potrebno v ta plamen pihati previdno. Ohraniti mrak, da se vidi žarenje. In pustiti človeku, da je človek. Vsa moja intervencija v tekstu je modernizacija strukture same – tekst je bolj fragmentaren, časovno razdeljen, filmsko zmontiran, poseljen s citati avtorjev, ki niso Čehovovi sodobniki. Vpeljava lika Kuharja je najbolj drzna poteza, ki se je obrestovala, saj doda neko Freudovsko unhemlich dimenzijo v tekst, kjer se je ta do sedaj brala manj eksplicitno (bolj tleče?). Hkrati pa se Čehov ni nikdar bal postaviti ogledala družbi, čeprav so se liki vanj gledali previdno. Tako je moja adaptacija zelo aktualna in kot taka neločljivo povezana s časom, v katerem je nastala. Bistvo pa, vsaj upam, ostaja. Mnogo smo se naučili skozi vsa ta leta. Dvajseto stoletje nam je skozi neverjeten napredek dvignilo upanje, kot sta nam ga dve brutalni vojni iztrgali iz teles. Človek Čehova je drugačen od človeka 21. stoletja. A ne en in ne drug ne znata hrepenenja spremeniti v željo. Zato Čehov ostaja. Jaz pa sem noro užival na poti z njim. In hrepenel. Po čem? Po Moskvi, seveda.

Vsak hrepeni po Moskvi.

 

Slovensko stalno gledališče

 

Nejc Gazvoda
po motivih Antona Pavloviča Čehova

STRIČEK VANJA

Režiser / Ivica Buljan
Dramaturginja / Diana Koloini
Scenograf / Aleksandar Denić
Kostumografinja / Ana Savić Gecan
Skladatelj / Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektor / Jože Faganel
Oblikovalec luči /  Son:DA
Asistentka scenografa /  Ajda Primožič
Asistentka kostumografinje /  Sara Smrajc Žnidaršič

 

Igrajo :
Vojnicki ……………………………………………………… Robert Waltl, k. g.
Kuhar ………………………………………………………………. Luka Cimprič
Sonja …………………………………………………. Nikla Petruška Panizon
Jelena Andrejevna ……………………………………………….. Lara Komar
Astrov …………………………………………………………………….. Primož Forte
Marija Vasiljevna …………………………………………………. Maja Blagovič
Teljegin ………………………………………………………….. Romeo Grebenšek
Serebrjakov …………………………………………………………….. Vladimir Jurc

Vodja predstave in rekviziterka/  Sonja Kerstein
Šepetalka in nadnapisi /Neda Petrovič
Prevajalka nadnapisov / Tanja Sternad
Garderoberka /  Silva Gregorčič
Tonski mojster/ Diego Sedmak
Odrski mojster / Giorgio Zahar
Odrska delavca / Moreno Trampuž, Marko Škabar
Tehnični vodja / Peter Furlan

Premiera / : 13. 3. 2014, SSG Trst /

 

VIDEO: Luca Quaia

Piškotki nam omogočajo, da analiziramo promet in delovanje naše spletne strani. Nastavitve piškotkov za našo spletno stran lahko kadarkoli spremenite. Zapri in nadaljuj