Svetovni dan gledališča, 27. marec

 

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) skupaj z ITI – Mednarodnim gledališkim inštitutom vsako leto obeležuje svetovni dan gledališča (27. marec). Svetovni dan gledališča obeležujemo po vsem svetu že od leta 1962. Na ta dan obkroži svet mednarodna poslanica, ki jo v ta namen spiše izbrana gledališka ustvarjalka ali ustvarjalec. Poleg mednarodne poslanice, ki jo po svetu (tudi pri nas) prebirajo na posebnih gledaliških dogodkih ali pred predstavami, pa v mnogih državah svetovni dan gledališča obeležujejo tudi z nacionalnimi poslanicami.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije je letos zaprosil dramsko igralko Marušo Majer, da napiše slovensko poslanico.

Mednarodni gledališki inštitut (ITI) je mednarodna nevladna organizacija, ki jo je leta 1948 v Pragi ustanovil UNESCO ob sodelovanju mednarodne gledališke skupnosti. ITI je svetovna mreža, katere cilj je promocija mednarodnih izmenjav znanja in praks s področja uprizoritvenih umetnosti, namen pa skrb za povezovanje med umetniki vseh narodov in narodnosti, krepitev medsebojnega razumevanja in sodelovanja, opozarjanje na pomen spoštovanja človekovih pravic, kulturne raznolikosti, spodbujanje izobraževanja ter ne nazadnje tudi razvijanje kreativnega sodelovanja med vsemi ustvarjalci na področju uprizoritvenih umetnosti.
ITI se naslanja na strukturo regionalnih birojev, nacionalnih središč in pridruženih članov, dejavnosti komitejev in delovnih skupin, na delo v okviru izvršnega sveta in izvršnega odbora, na dejavnosti generalnega sekretariata s sedežem pri Unescu v Parizu, predvsem pa na aktivno sodelovanje vsakega posameznega člana mreže v skoraj sto nacionalnih središčih povsod po svetu.

ITI je na področju uprizoritvenih umetnosti že desetletja navzoč s številnimi dejavnostmi (festivali, publikacije, delavnice, seminarji, okrogle mize, razstave itd.), predvsem pa je znan kot nosilec obeleževanja svetovnega dneva gledališča (27. marec).

 

SLOVENSKA POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA

Maruša MAJER

Ne verjamem, da gledališče lahko spreminja svet.

Ko življenje butne z vso svojo silovitostjo, ga prav nič ne more spremeniti.

Verjamem pa, da bi bila brez njega popolnoma drug človek.

Ker nisem srečala ničesar,

kar bi bolj združevalo vse, kar sem in bom hotela biti,

ničesar, zaradi česar bi postala bolj neizprosna do same sebe, do tebe, do tega, kar delam, delava, delamo, do sveta, v katerem živimo,

pa tudi bolj mehka, bolj razumevajoča do vsega,

kar je človek bil, je in bo.

Ničesar, kar bi me bolj učilo, kaj pomeni biti zares skupaj.

In nisem srečala ničesar, kar bi me bolj neizprosno zavrnilo, ko hočem biti boljša, kot sem, pametnejša, kot sem, lepša, kot sem, pa tudi ko hočem biti bolj butasta in slabša, kot sem. Kot da bi imelo svoje nenapisane vrednote, ki ne prenesejo sprenevedanja.

Ampak tudi v vsem tem bi verjetno težko našla dolgotrajen smisel, če ne bi obenem verjela, da gledališke svetove ustvarjamo predvsem zaradi tebe. Da se nam gledališče najbolj zgodi, ko sem jaz na odru skozi vse te zgodbe zelo jaz, hkrati pa pravzaprav tudi ti, ki me gledaš. Ko nama uspe, da se srečava v popolnem sedanjiku in si ta trenutek zares deliva, ko nama uspe, da se v njem pogledava na način, ki se mu zunaj teatra raje izogneva. Ko se oba ne delava, da se naju stvari ne dotikajo. Ko jaz na tej strani zavračam piedestal, ki mi ga narekuje oder, ker zelo dobro vem, da nisem popolna in da nihče ni, hočem pa biti cela in se tega učim, hočem zaradi sebe in zaradi tebe spoznati in razgaliti svojo največjo temo in ti s tem -– morda! -– olajšati pot do tvoje. Ker se mi zdi, da ko veš, kako zelo si lahko temen, šele zares veš, kako zelo si lahko tudi svetel.

In zaradi tega verjamem, da je gledališče tu zato, da sva jaz in ti lahko malo bolj človek, da sva zaradi njega malo bolj prisotna v realnem svetu, da sva zaradi njega malo bolj živa, malo bolj ranljiva in malo bolj občutljiva, kot bi brez njega bila.

 

 

MEDNARODNA POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA

Carlos CELDRÁN, Kuba

Preden sem se prebudil v gledališče, so bili moji učitelji že tam. Svoje hiše in svoje poetike so zgradili na ostankih lastnih življenj. Številni od njih so neznani ali pa se jih komaj spominjamo: delali so v tišini, v ponižnosti dvoran za vaje in v gledališčih, napolnjenih z občinstvom, ter so počasi, po letih dela in po številnih prejemih priznanj za izjemne dosežke, postopoma zapustili te prostore in izginili. Ko sem dojel, da mi je tako v poklicu kot zasebno usojeno slediti njihovim korakom, sem razumel tudi, da sem podedoval to pretresljivo, edinstveno tradicijo življenja v sedanjosti, v kateri je eno samo pričakovanje ‒ da bom dosegel prosojnost neponovljivega trenutka. To je trenutek, ki se z drugim sreča v temi gledališča in ga ščitita le resnica izraza ter beseda, ki razkriva.

Moja gledališka domovina živi v teh trenutkih srečevanja z gledalci, ki večer za večerom prihajajo v naše gledališče iz najrazličnejših kotičkov mojega mesta, da bi se nam pridružili in z nami delili nekaj ur, minut. Svoje življenje gradim iz teh edinstvenih trenutkov, preneham biti jaz, ne trpim več zaradi sebe, prerodim se in razumem pomen gledališkega poklica: živeti trenutke čiste minljive resnice, ko vemo, da je tisto, kar pod odrskimi lučmi izrečemo in naredimo, resnično ter odseva najgloblji, najbolj osebni del nas samih. Gledališka domovina, ki je moja domovina in hkrati domovina mojih igralcev, je dežela, stkana iz trenutkov, v katerih odložimo maske, retoriko, vržemo preč strah pred tem, da bi bili, kar smo, in si v temi podamo roke.

Gledališka tradicija je horizontalna. Nihče ne more z gotovostjo trditi, da gledališče obstaja v določenem svetovnem središču, mestu ali izbrani stavbi. Gledališče, kakor sem ga sprejel jaz, se širi skozi nevidno pokrajino, ki spaja življenja izvajalcev in gledališko veščino v en sam združujoč izraz. Vsi mojstri gledališča umrejo skupaj z neponovljivimi trenutki prodornosti in lepote; vsi zbledijo na enak način, ne da bi pustili za sabo kako drugo sled, ki bi jim prinesla slavo. Gledališki mojstri vedo, da nobeno priznanje ni primerljivo z gotovostjo, v kateri je zakoreninjeno naše delo; priznanj se ne da primerjati z ustvarjanjem trenutkov resnice, dvoumnosti, moči, svobode sredi kar največje negotovosti. Nič njihovega ne preživi, razen podatkov o njihovem delu na posnetkih in fotografijah, ki bodo ujeli le bledo podobo njihove stvaritve. Pri takih podobah pa vedno umanjka tihi odziv občinstva, ki v trenutku razume, da tistega, kar se odvija, ne moremo prevesti ali najti zunaj. Umanjka odziv občinstva, ki razume, da je resnica, ki si jo tam delimo, izkušnja življenja, ki je za trenutek celo bolj jasna kakor življenje samo.

Ko sem dojel, da je gledališče samo po sebi dežela, veliko območje, ki pokriva ves svet, se je v meni prebudila odločitev, ki je bila tudi spoznanje svobode: ni treba iti daleč ali se preseliti od tam, kjer si, ni treba bežati ali se premikati. Občinstvo je, kjerkoli si. Kolege, ki jih potrebuješ, imaš ob sebi. Tam, pred tvojo hišo, je vsa nepresojna, nepredirna vsakdanjost. In potem delaš s to navidezno neodzivnostjo, da bi ustvaril največje potovanje od vseh, da bi ponovil Odisejo, potovanje Argonavtov: si nepremični popotnik, ki ne neha pospeševati gostote in rigidnosti svojega resničnega sveta. Tvoje potovanje je usmerjeno v trenutek, v hip, v neponovljivo srečanje iz oči v oči. Tvoje potovanje je usmerjeno k njim, k njihovim srcem, k njihovemu subjektivnemu. Potuješ po njih, po njihovih čustvih, spominih, ki jih prebudiš in prikličeš. Tvoje potovanje je vrtoglavo in nihče ga ne more izmeriti ali utišati. Prav tako ga ne more nihče povsem prepoznati, saj je to potovanje skozi domišljijo tvojega ljudstva kot seme, ki je posejano v najbolj oddaljeni deželi: državljanski, etični in človeški zavesti tvojih gledalcev. Zato se ne premikam. Ostajam doma, med najbližjimi v navidezni negibnosti in delam noč in dan, saj poznam skrivnost hitrosti.

Prevajalka: Barbara Skubic

 

 

Piškotki nam omogočajo, da analiziramo promet in delovanje naše spletne strani. Nastavitve piškotkov za našo spletno stran lahko kadarkoli spremenite. Zapri in nadaljuj