ARTEMISIA – info, avtobusi, video, nove vsebine…

Avtor in režiser Lino Marrazzo,

igralca Nikla Petruška Panizon in Vladimir Jurc,

asistentka režije Elena Husu,

scenograf Marjan Kravos,

kostumograf Aleš Čakš

in glasbenik Michele Budai

 

 

Vas pričakujejo na premieri (in ponovitvah) nove uprizoritve SSG

ARTEMISIA GENTILESCHI  SREČANJE

prevod izvirnega besedila: Janko Petrovec

 

petek, 11. junij, ob 20.uri, red A1 PREMIERA

z odprtjem inštalacije Kaj si imela oblečeno? (ob 19.30)

 

sobota, 12. junij, ob 20.uri, red B1

nedelja, 13. junij, ob 16.uri, red C1

vozni red brezplačnega avtobusa:

14.30 – Sesljan, parkirišče

14.40 – Nabrežina, trg

14.45 – Križ, avtobusna postaja

15.00 – Zgonik, pred županstvom

15.15 – Prosek, Kržada

 

petek, 18. junij, ob 20.uri, reda A2 in A3

sobota, 19. junij, ob 20.uri, reda B2 in B3

nedelja, 20. junij, ob 16.uri, reda C2 in C3

vozni red brezplačnega avtobusa:

OPČINE

15.00 – Opčine, postaja na Bazoviški ulici 21

15.10 – Trebče, trg pri spomeniku

15.15- Padriče, pred Cerkvijo

15.20 – Bazovica, pred cerkvijo

 

MILJE

15.00– Milje, avtobusna postaja

15.05 – Žavlje, avtobusna postaja

15.10 – Domjo, nasproti Kulturnega centra

15.15 – Dolina, pred županstvom

15.20 – Boljunec, pred gledališčem Prešeren

15.25 – Boršt, avtobusna postaja

15.30 – Ricmanje (Barde), avtobusna postaja

 

v Veliki dvorani SSG v Trstu

z italijanskimi nadnapisi

 

 

oglejte si video predstavitvi!

 

POGOVOR Z REŽISERJEM: https://www.youtube.com/watch?v=l6mDrbMITeg

POGOVOR Z NIKLO PETRUŠKO PANIZON: https://www.youtube.com/watch?v=PxfuQsNlhmI

VZETI SI MORAMO ČAS

Napisati gledališko besedilo o osebnosti, kakršna je bila Artemisia Gentileschi, ne da bi zapadli v poučno biografijo njenega življenja, je vse prej kot preprosto. Umetnica, ki je dolga leta doživljala vsakovrstno nasilje, si zasluži besedilo, ki naj povrne dostojanstvo in pomen njenemu slikarskemu opusu – odkritemu pozneje v primerjavi z opusom njenih moških kolegov –, predvsem pa njenemu ženskemu bistvu. Potrebujemo torej nekaj več: novo in tudi indiskretno perspektivo, pogled, ki naj umetnico zaobjame mimo njenih poklicnih opravkov – v intimnih preizkušnjah, ki jih ji je življenje naložilo. Istočasno pa mora besedilo postaviti tisti daljni dogodek v vsakdanjost našega časa: zato da se zamislimo in da konstruktivno reagiramo na nasilje v odnosu do ženske (kot bi pač morali reagirati ob številnih dogodkih, na katere smo se žal privadili).

Motiv, ki me je navdihnil, da sem se lotil te figure, gre iskati daleč v preteklosti, ko je bila slikarka širšemu občinstvu skoraj še povsem neznana. Njene slike so si takrat ogledovali kritiki in ljubitelji umetnosti, ki so v tistih delih poleg spretnega sukanja čopiča zaznali tudi neverjetno komunikacijsko orodje v ženskih rokah. Njeno maščevanje moškim zaradi zlorab, ki jih je doživela, je na platnu izraženo s tolikšno močjo, da osupnemo.

A platno zahteva, da ga znamo gledati. V muzejih se vsak dan ponavlja žalostna predstava: trume obiskovalcev, ki jih žene kdo ve katera sla, se podijo po dvoranah in umetninam, ki jih zakrivajo steklene pregrade ali drugi obiskovalci, namenijo zgolj nekaj sekund. Prepričani smo namreč, da je za razumevanje slike to dovolj. Tej potrošnji slikarstva lahko uidemo na en sam način: vzeti si moramo čas. Če želimo, da nam slika zaupa in se nam izpove, jo moramo motriti dolgo.

Prvič sem eno od del Artemisie Gentilleschi videl pred kakimi dvajsetimi leti, v galeriji Uffizi v Firencah – to je bila Judita, ki obglavi Olofrena. Gre za nasilno reprezentacijo: slikarka uporablja močne barve, ki v prizoru potencirajo agresivno noto. Luč, ki osvetljuje prizor, je uporabljena tako spretno, kot to počnemo samo na odru; takoj sem dobil vtis, da gre za teatralno reprezentacijo. To je bila ljubezen na prvi pogled.

Delo ni bilo samo reprodukcija svetopisemskega dogodka. Meni je povedalo veliko več kot le to. Tistega in še vse naslednje dni sem dolgo gledal to sliko, z vseh zornih kotov. Takrat sem se lotil mrzličnega zgodovinskega in biografskega raziskovanja, ki je trajalo nekaj let, nisem pa našel prave osnove, na kateri bi sestavil svoje besedilo. Dokler nisem naletel na malo znan dogodek, ki se je zgodil pet let po tem, ko se je Artemisia iz Rima preselila v Firence: srečanje z očetom. Takoj sem dobil občutek, da se je med tistim ponovnim snidenjem zgodilo več od tega, kar si lahko na prvi pogled lahko predstavljamo. Srečanje je lahko bilo in je moralo biti prava priložnost za pripoved – pa čeprav znotraj konvencionalnih pravil, ki jih zahteva gledališki tekst – a tudi za ponovno razkritje resnice in dostojanstva.

Sam ne vem, kolikokrat sem se na novo lotil besedila; ob koncu vsakega pisanja sem vedno našel kaj, kar mi ni bilo všeč; a pot je bila začrtana, nisem se mogel vrniti nazaj, tako kot se ni mogel vrniti nazaj Orazio tistega jutra leta 1616. Deževalo je …

 

Lino Marrazzo

 

 

foto: SSG/ Luca Quaia

Piškotki nam omogočajo, da analiziramo promet in delovanje naše spletne strani. Nastavitve piškotkov za našo spletno stran lahko kadarkoli spremenite. Zapri in nadaljuj