Primož Forte

Ljubljana, 1980 ♦ Študij: AGRFT ♦ Nagrade: Nagrada Zlata Paličica za vlogo v predstavi Butalci v režiji Jaše Jamnika in izveddbi GOML, 2005.

 SEM občutljiv.

ŠTIRJE MEJNIKI na tvoji poklicni poti. Projekti, ki so bili pomembni/prelomni za tvoj igralski razvoj.

Shekspeare: MIDSUMERNIGHT’S DREAM

Prva predstava v življenju, eden od razlogov zakaj sem se odločil za ta poklic. To je bila predstava v času srednje šole, igrana v angleščini. Izbrali so nas na avdiciji, vsi smo bili iz različnih gimnazij, vse je potekalo kot pri ustvarjanju profesionalne predstave: imeli smo kostume, masko, predpremiero, premiero…Tako sem spoznal ta način življenja, v katerega se moraš zaljubiti, če hočeš to celo življenje početi. Odločal sem se med študijem kitare in gledališčem, a ugotovil, da bom kitaro lahko še vedno igral v kakšni predstavi, če pa jo grem študirat, mi ostane le kitara in nič drugega. Izbral sem bolj interdisciplinarno možnost.

Scipio Slataper: MOJ KRAS (rež. Marko Sosič, SSG Trst)

To je bila druga predstava po prihodu v Slovensko stalno gledališče – monodrama. Najprej je bila mišljena kot ansambelska predstava, vendar smo tri tedne pred premiero morali spremeniti koncept, režiser Marko Sosič in Igor Pison sta jo v dveh nočeh dramaturško priredila za enega igralca. Preden sem šel na premieri na oder sem si rekel: „Glej, če to preživiš, nimaš v življenju nikoli več treme!“ Nato se je izkazala za uspešno predstavo, z njo smo gostovali tudi na Borštnikovem srečanju. Utrdila me je kot igralca. Zahtevno je voditi prizor v predstavi, kaj šele eno uro sam držati publiko v napetosti in koncentraciji.

Vinko Moderndorfer: VAJE ZA TESNOBO (rež. Jaka Andrej Vojevec, SSG Trst)

Predstava iz leta 2012. Specifičen tekst. Moderen. Didaskalij se je bilo potrebno stoodstotno držati, avtor je celo zahteval, da se govorijo. Uprizoritev se je začela, kot da je vaja, potem pa se je skozi potek prelila v pravo predstavo. Glavni poudarek je bil ustvarjanje treh atmosfer: atmosfe lika, atmosfere prizora in atmosfere predstave. Vse smo delali sami, tudi vmesne glasbene vložke. In ta atmosfera se me je zelo dotaknila, zato sem o tem študiju pisal tudi v svoji diplomski nalogi. Izkušeni igralci, tudi dobitniki borštnikovega prstana včasih pravijo: 20% predstav je takih pri katerih igralec uživa, 5% je odličnih v vseh vidikih, vse ostalo pa se pogosto zgubi v povprečju. Tu sem užival v več ozirih: kako se je delalo, kako smo se imeli, kakšne učinke je imela na ljudi. Če govoriva o predstavah, ki so ti bile neka stopnica naprej, ta gotovo sodi mednje.

Televizijska nadaljevanka ENA ŽLAHTNA ŠTORIJA.

Ter brezdvomno snemanje nadaljevanke. Tu sem se veliko naučil o igri pred kamero. Ta projekt vpliva na moje razumevanje in dojemanje razlik med gledališčem in televizijo. Je izkušnja, ki bi jo vsak igralec moral imeti, a jo v Sloveniji malokdo dobi, saj se malo premalo snema.

ŠTIRJE UČITELJI. Osebe, od katerih si se največ naučil; ki so ti bodisi pomenili mentorja bodisi so te tako ali drugače navdihnili.

Moja dva mentorja na šoli Mile Korun in Matjaž Zupančič.

Nato gotovo Marko Sosič, ki me je pripeljal sem. On je po mojem mnenju na odgovoren in zanimiv način vodil teater, trudil se je, da bi to gledališče pridobilo mesto, kakršno bi moralo imeti. Ne glede na vse težave, ki jih imamo kot gledališče, si še vedno prizadevamo, da delamo eno ali dve festivalski predstavi na leto. Kar se mi zdi v redu, saj je to hrana za igralca. V tem smislu je bil Marko super, kasneje tudi Primož Bebler ter sedaj Eduard Miler in Igor Pison. Marko me je kot igralca izobraževal, dvigoval nivo moje igre in me vzgajal, kar se mi zdi za mladega igralca zelo pomembno.

Mateja Koležnik npr. je prišla med nas s tako energijo … Poleg tega, da je režirala predstavo, se je ukvarjala še z nami kot z ansamblom. Prepoznala je vse naše pluse in minuse. To je bilo v obdobju, ko je bil naš ansambel v neke vrste razsulu, zaradi nenehnih menjavanj umetniških vodij. Mateja nam je v tistem trenutku, vsakemu od nas, dala nove umetniške predispozicije v razmislek ter nam predlagala kako naj delujemo – mi, ki smo specifičen, majhen ansambel, ki smo kot ena družina.

Če bi lahko sebe pri delu opazoval od zunaj, kaj bi rekel, kakšen tip igralca si, kako se lotevaš dela?

 Sem igralec trenutka. Skušam ulovit atmosfero.

Ne naučim se najprej na pamet teksta in potem iščem atmosfero, ampak moram najprej najti atmosfero in bom nato osvojil tekst. Med vajami imam tekst dolgo v rokah, sproti pa raziskujem in si hkrati zapomnim vsebino. Veliko knjig piše o tem, da prav tisto, kar igralec začuti ob prvem branju, pride tudi čisto na koncu, ko da skozi vso kalvarijo vaj in poskusov.