Avtorski projekt Damirja Zlatarja Freya po motivih tragedije Federica Garcíe Lorce

KRVAVA SVATBA

Avtorski projekt Damirja Zlatarja Freya po motivih tragedije Federica Garcíe Lorce

KRVAVA SVATBA

Režiser

Damir Zlatar Frey

Na svojem Youtube kanalu Slovensko stalno gledališče predstavlja posnetek avtorskega projekta Krvava svatba hrvaškega režiserja, koreografa in dramatika Damirja Zlatarja Freya, ki je nastal po motivih tragedije Federica Garcíe Lorce  in  doživel premiero  v sezoni 2000/2001.  Damir Zlatar Frey , med drugim nagrajenec Prešernovega sklada, večkratni Borštnikov nagrajenec, ustanovitelj in umetniški vodja umaškega gledališkega festivala Zlati lev,  je nosilec ene najizrazitejših avtorskih poetik v sodobnem slovenskem gledališču.

Krvava svatba (1933) sicer spada v serijo treh Lorcovih “ruralnih” tragedij (poleg nje še Yerma in Dom Bernarde Albe), ki so bile na slovenskih odrih uprizorjene že večkrat; njihovi protagonisti so nenehno razpeti med utesnjujočimi okviri konvencionalne (vaške, patriarhalne) družbe tedanjega časa in silovitostjo notranjih nagonov (predvsem seveda Erosa), ki jih ženejo v konflikt. S tega vidika je osnovni zaplet Krvave svatbe drastičen (obojestranska strast žene Leonarda, Nevestinega ljubimca, da jo ugrabi na poročni dan, takorekoč s svatbe), njegova izpeljava v Freyevi uprizoritvi pa še posebej intenzivna.
Skozi poglobljen premislek, analizo besedila in luščenje temeljnih, takorekoč arhetipskih situacij in odnosov je dozorela odločitev za “koreodramsko” uprizoritev brez besed, ki pa ostaja nespregledljivo zvesta Lorcovi zgodbi in poetiki ter še posebej mediteranski atmosferi; navdihuje jo tudi pesnikova biografija, predvsem tista faza (dvajseta in začetek tridesetih let tega stoletja), ki je bila zaznamovana s prijatejskim in ustvarjalnim sopotništvom treh velikih španskih umetnikov: poleg Lorce še slikarja Salvadorja Dalíja in filmskega režiserja Luisa Buńuela. V svojem osupljivem, skorajda halucinantnem nizanju “sanjskih” in nedotipljivih odrskih podob ostaja Freyeva Krvava svatba zvesta nadrealističnemu duhu, ki pa je nadgrajen z natančno dramaturško montažo natranjih, a informacijsko bogatih situacij.
Ključ Freyeve avtorske poetike pa je tudi tokrat igralec in njegovo “osvobojeno”, pomensko nabito telo.

Zasedbo Krvave svatbe so oblikovali prvaki slovenskega gledališča:  Štefka Drolc (v vlogi Matere),  hrvaški igralec Livio Badurina kot Leonardo, v ostalih vlogah igralci takratnega igralskega jedra SSG: Vojko Belšak (Ženin), Barbara Cerar (Nevesta), Lucka Počkaj (Leonardova žena) in Maja Blagovič (Luna-Smrt), pa Miranda Caharija, Lidija Kozlovič, Vesna Pernarčič, Vladimir Jurc, Janko Petrovec, Danijel Malalan, Aleš Kolar in Gregor Geč; ansambel dopolnjujejo štirje plesalci.
Uprizoritev Krvave svatbe so sooblikovali še dramaturg Gašper Malej, kostumograf Igor Pahor in oblikovalec svetlobe Olivije Marecic, posebej pa velja opozoriti na izvirno glasbo, katere avtor je zagrebški skaldatelj in D.J. Hrvoje Črnic-Boxer.

Dogajanje na odru je živo, ognjevito, prestresljivo, seže gledalcu do dna duše. Igralci so z nazorno mimiko, ki je terjala mnogo truda in “znojnega” napora, ter s krčevitostjo gibov proničljivo izpovedali tragedijo.
Iva Koršič-Novi Glas

S Krvavo svatbo je Slovensko stalno gledališče naredilo drzen in hkrati odločilen korak k odpiranju nazven, v italijanski prostor.
Majda Suša-Primorske Novice

Smo namreč v multikulturnem loncu, katerega elementi so nabrani in pobrani z različnih koncev in časov.
Matej Bogataj-Delo

Povezava:

Piškotki nam omogočajo, da analiziramo promet in delovanje naše spletne strani. Nastavitve piškotkov za našo spletno stran lahko kadarkoli spremenite. Zapri in nadaljuj