Na koncu ne potrebujemo skoraj ničesar več.
Dva suknjiča, dvoje hlač, dva para čevljev,
še zobne ščetke ne.
Preudarjamo, če ima nakup še kakšen smisel.
Najrajši bi sploh več ne vstali, taka je resnica.
Thomas Bernhard, Videz vara

Dva brata v zrelih letih, kanarček, navzočnost iste, ljubljene ženske: Videz vara (1983) avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda je izvrstno, tragikomično besedilo, ki je na povabilo bivšega umetniškega vodje Igorja Pisona, ponovno privabilo v Slovensko stalno gledališče režiserja Dušana Mlakarja, avtorja dolge vrste uspešnih tržaških uprizoritev in dobitnika nagrade Prešernovega sklada ter mnogih Borštnikovih nagrad (med najnovejšimi dosežki lahko omenimo tri nagrade za predstavo Gledališča Koper Zadnje lune Furia Bordona na 13. mednarodnem gledališkem festivalu JoakimInterFest v Kragujevcu). Svojo pozornost do vrednotenja izraznega potenciala igralcev bo režiser usmeril tokrat v besedilo, ki v komornem duhu, idealno postavlja v ospredje dialoge in monologe dveh protagonistov ter nianse njunih odnosov. Zgodba se dogaja v dunajskem stanovanju, ki je polno spominov. Brata Karl in Robert se pogovarjata na »obrednem«, tedenskem srečanju. Upokojena gospoda se obiščeta ob torkih in četrtkih, čeprav so jima ti obiski nadležni. Osrednja tema je vedno pokojna žena Karla, ki je v oporoki zapustila vikendico Robertu. Govori se o preteklosti, o poklicnih in življenjskih uspehih (predvsem pa o neuspehih), z grenkobo in z nasmehom, za katerima se skriva osamljenost protagonistov, ki stalnim konfliktom navkljub ne moreta eden brez drugega. »Umetnik Robert, igralec, se je odlikoval v vlogi Tassa v Goethejevi igri, ki tematizira problem umetnika v družbi. Karl, »artist ekvilibrist«, je filozof in nergač, občuduje Napoleona in samega sebe uvršča med osvajalce sveta, med nepopustljive tirane, ki poskušajo svet priličiti ideji, da bi ga izboljšali, pri tem pa zatrejo in uničijo vse, kar je vitalnega.« piše Špela Virant v gledališkem listu predstave, ki bo z uprizoritvijo SSG doživela slovensko praizvedbo v prevodu Mojce Kranjc. Videz vara je tudi besedilo o igralskem poklicu, saj avtor spregovori v teh pogovorih o sebi in o svojem pogledu na gledališče ter ponuja izjemno priložnost za oblikovanje dveh kreacij, ki zahtevata poglobljeno poznanje igralske umetnosti in sposobnost poglabljanja čustvenih detajlov.  Ob lepoti samega besedila bo občinstvo lahko občudovalo tudi umetnost dveh izkušenih igralcev: protagonista v vlogah bratov sta namreč Ivo Ban in Vladimir Jurc. Prvi je s Slovenskim stalnim gledališčem že sodeloval pri uprizoritvi dveh besedil Petra Handkeja (v koprodukciji Še vedno vihar in v lanski predstavi Lepi dnevi v Aranjuezu), Vladimir Jurc pa je veteran tržaškega gledališča, protagonist mnogih predstav SSG, ki so ovrednotile njegov talent v širokem ekspresivnem razponu. Režiser Dušan Mlakar je o vsebinskih plasteh tega besedila napisal: »Videz vara je Bernhardova najbolj trpko burleskna igra in je pravzaprav igra o staranju, igra o življenju kot čakanju na smrt,  igra o človekovi eksistenci in o telesnem razpadu. V njej spet variira svoj pesimističen pogled na svet, le da je tokrat zabavnejši in jedkejši. Njegov oster humor je skupek humorja in sovraštva s katerima napada pomanjkljivosti nas vseh.“ Scenografka je Petra Veber, umetnica z mednarodno kariero, ki je v Trstu ustvarila več predstav, med katerimi Češnjev vrt. Kostume pa je podpisal dizajner Alan Hranitelj, s sodelovanjem asistenta Andreja Vrhovnika. Premiera predstave bo v ponedeljek, 19. novembra v Kulturnem domu v Gorici. Tržaške ponovitve bodo sledile od 23. novembra v Mali dvorani SSG. Vse predstave bodo kot vedno opremljene z italijanskimi nadnapisi, ob nedeljah pa bodo imeli obiskovalci na voljo brezplačni avtobusni prevoz.